Deset let poslušanja, preden sem začel snemati zase

Pri štiriindvajsetih sem prvič sedel za mešalno mizo lokalne radijske postaje kot tehnik. Naslednjih deset let sem tam preživel na stotine ur oddaj v živo — nekaterih odlično pripravljenih, drugih improviziranih do zadnje sekunde. V tem času sem se naučil nekaj, česar se ne da prebrati v priročniku: dober zvok redko pomeni popolno tišino v ozadju. Pomeni, da poslušalec nikoli ne pomisli na zvok samega sebe, ker mu nič ne odvrača pozornosti od tega, kar sogovorniki pravzaprav govorijo.

Ko so v produkcijo začela vstopati prva orodja za strojno zaznavanje šuma in samodejno urejanje posnetkov, jih nisem opazoval od daleč. Preizkušal sem jih na resničnem gradivu, primerjal rezultate z ročnim delom in počasi vgrajeval tiste, ki so dejansko prihranili čas, ne da bi žrtvovali kakovost. Ta izkušnja — kje se umetna inteligenca v zvoku obnese in kje ne — je postala del mojega vsakdanjega dela, še preden je postala modna beseda.

Po desetih letih sem se odločil za samostojno pot. Razlog je bil preprost: največji razkorak med pričakovano in dejansko kakovostjo zvoka sem opažal prav pri intervjujih — pri podkastih, novinarskih pogovorih in podjetniških posnetkih, ki nastajajo v pisarnah, dnevnih sobah in sejnih sobah, ne v akustično obdelanih prostorih. Tam ni manjkalo znanja sogovornikov, manjkala je oprema in nekdo, ki zna prisluhniti prostoru, preden se snemanje sploh začne.

Tako je nastal Intervju Studio: prenosna profesionalna oprema, ki jo pripeljem neposredno k vam, in AI postprodukcija, ki popravi tisto, česar improviziran prostor ne more ponuditi sam. Na snemanje pridem pripravljen, opremo postavim brez nepotrebnega pojasnjevanja in nato stopim v ozadje — moje delo je, da tehnika ostane neopazna, pogovor pa v ospredju.

Moje vodilo je preprosto: zvok naj bo dovolj dober, da ga poslušalec sploh ne opazi. Opazi naj samo pogovor.